Avtor: David Florjančič / Predviden čas branja: 9 minut
Dr. Matjaž Vencelj je raziskovalec na odseku F2 na IJS in asistent pri predmetih Elektronika, Elektronika 1 in Elektronski praktikum na FMF na ljubljanski univerzi. Z njim smo se pogovarjali v Podgorici, kjer ima IJS med drugim tudi pospeševalnik – in tam dela tudi Matjaž Vencelj. Kaj sploh počne, kakšno ekipo ima? Zaupal nam je, kako je bila njegova pot do doktorata tesno povezana z občasnim delom na pospeševalnikih v tujini. Kako pa sedaj, ko vodi svojo ekipo, izbira nove sodelavce? Vabljeni k branju.
Kako je prišlo do tega, da delaš na pospeševalniku v Podgorici? Je bilo to naključje in ali obstaja okoli tega kakšna zgodba?
Na neki točki sem izbiral, kaj bi delal za diplomo. Stopil sem do profesorja Likarja, ker mi je bil fajn učitelj, in sem ga vprašal, če imajo kakšno temo za diplomsko nalogo. Peljal me je do svojega tedanjega podoktorskega študenta Mateja Lipoglavška. Predstavila sta mi, katere teme iz jedrske fizike bi bile primerne za diplomsko nalogo. In izkazalo se je, da je bila ena tema luštna. Potrebno bi bilo obdelati podatke jedrske reakcije z eksperimenta na pospeševalniku v tujini. Podatki so bili eksperimentalno že posneti, in to kar kakovostno, zato se je dalo s pomočjo nekaj teorije in simulacij narediti spodobno diplomsko nalogo. In potem, ker sem se v ekipi dobro počutil in ker so bili kar zadovoljni z mano, smo se domenili, da kandidiram za mladega raziskovalca (MR) v skupini. To se je še vse dogajalo na Jamovi ulici ob fakulteti. Naš odsek je sicer lociran delno tukaj (v Reaktorskem centru Podgorica, op. a.), delno v pisarnah na Jamovi. Doktorat sem delal iz eksperimentalne jedrske fizike, kar pomeni, da smo hodili na eksperimente na različne pospeševalnike v tujino. Pospeševalnik IJS v Podgorici ima žarek z energijo do nekaj megaelektronvoltov, s čimer se da preučevati le nekaj poglavij jedrske fizike – je torej bolj primeren za raziskovanje fizike atomov in molekul. Za tematiko, ki sem jo delal sam, smo obiskovali pospeševalnike v tujini in sicer najpogosteje ciklotron v Berkeleju, ZDA, (Google Maps link: Cyclotron Rd), Nacionalni laboratorij Argonne blizu Chicaga, ZDA, (Google Maps link: UChicago Argonne, LLC) in laboratorije iThemba v Capetownu, JAR, (Google Maps link: iThemba LABS (NRF)). Na osnovi tamkajšnjih eksperimentov sem magistriral in doktoriral.
Če hodi neki študent že pri petindvajsetih letih v laboratorije po vsem svetu, si predstavljam, da gre za res dobrega študenta ali pa, da ima res hudega mentorja.
Bolj to drugo, bi rekel. Naša skupina je mednarodno dobro povezana. In ker potrebujemo specifično raziskovalno infrastrukturo, greš v tujino ali pa ne delaš te tematike.
Kakšno dodano vrednost tako delo v tujini pomeni za študenta?
Verjamem, da ne moreš delati v znanosti brez resne izkušnje v tujini. Naučiš se vse … od tega, kako se eksperiment postavi, do tega, kako se lotiti analize meritev … Spoznaš, kako je z etiko dela s podatki: kaj pomeni iz meritev izvleči zaključke na nepristranski način, za razliko od interpretacij v smeri bolj bombastičnih rezultatov, kljub temu, da nisi prepričan, da podatki tako interpretacijo podpirajo. Dobiš tudi kulturno širino. V vsaki deželi ljudje malenkost drugače funkcionirajo, tako v domačem okolju kot na delovnem mestu. To je fino videti, glede na to, da je bila Slovenija dolgo časa precej zaprta družba; pa še sedaj je precej zaprta, z razmeroma malo emigranti. V tujini je polje obrazov v vsaki pisarni veliko bolj pisano, in to v dobesednem pomenu. Če si se do nedavnega v Sloveniji na avtobusu srečal z Afričanom, si se skoraj obrnil, ker je bilo to tako redko. Za razliko od tega je na Berkeleyu čisto enakomerna zastopanost vseh ras.
Če bi kakšen študent danes prišel v tvojo ekipo, ali bi tudi njemu dali take priložnosti?
Ja. Predvsem pa tistim študentom, ki strokovno odlično funkcionirajo, so dobro učljivi in dobro sodelujejo po človeški plati. To bi omogočil takim študentom, ki se jih ne bojim vzeti s seboj v tujino, ker jim zaupaš, da bodo tistih par dni, ko je treba garati, dejansko garali, in da ne bodo začeli gledati na uro, ko bo minilo 8 ur dela. V tujini smo en teden ali morda sedemkrat po en teden v letu, pa bomo menda bomo stisnili tudi 12 ur na dan dela na take dni. Pomembno je tudi, da so človeško toliko razviti, da mi ni treba skrbeti, da bodo tam do koga grobi, ko bomo od utrujenosti vsi temeljito pod stresom.
Torej je priložnosti za sodelovanje študentov s tujino precej?
Ja. Če v neki raziskovalni skupini ni aktivnega mednarodnega sodelovanja, je treba zastriči z ušesi – v kakšno raziskovalno skupino si potem sploh prišel? Potem boš zelo verjetno delal nekaj, kar so nekje drugje že naredili. In le zakaj bi delal isto? Pri fizikalnih poskusih in v znanosti na splošno je tako, da, če želiš preveriti rezultat, ki so ga drugi pridobili pri nekem poskusu, svojega poskusa ne zastaviš enako kot tisti, ki ga je že naredil, ampak kar se da ortogonalno. To narediš zato, da dobiš drugo projekcijo resnice fizikalno merljive količine. To je namreč bistveno boljši test od tistega, ki so ga drugi že izmerili. In prav zato je treba imeti zelo dobro povezano ekipo z ostalimi po svetu, ki delajo sorodne stvari.
Če odmisliš birokracijo – ker predpostavljam, da je moteči faktor pri tvojem delu – kaj bi povedal mladim, kaj je pri tvojem delu najbolj “kul”?
Iz moje kože gledano je najbolj fajn, da imamo razmeroma sproščene, precej horizontalene odnose. Torej, da nimamo, kot kake kure, hierarhije, kdo lahko komu kljuva po glavi: v takih ekipah diktatorji ne prinesejo prijetne energije. Tisto, kar mora v znanstveni ekipi šteti, sta dobra ideja in jasna komunikacija. Tukaj imaš zlahka ljudi, ki so mnogo mlajši od tebe ali niže po znanstvenih “činih”, pa so lahko boljši komunikatorji, ročno bolj spretni, boljši programerji ali pa imajo boljši pogled za fizikalni občutek, kaj se bo zgodilo, če naredimo nek poskus. In skušamo delovati v tem smislu, da štejejo te posameznikove kvalitete. Tam, kjer je nekdo od mladine, s katero delam, boljši od mene, naj on mene vodi. Pri izvedbi te naloge je nadrejen meni, ker bo to naredil bolje kot jaz. In obratno.
Je dejansko tako ali se to samo tako dobro sliši?
Tako skušam živeti v svoji ekipi, mularija gor (v tretjem nadstropju, op. a.) pa ti bo povedala, kako mi to uspeva.
Ampak mularija gor bo enkrat starejša pa bo pogledala nazaj pa bo rekla, da saj ni bilo tako slabo!
Ja upam, no! Tisto, kar meni res šteje za pozitivno povratno informacijo, so študenti, ki so pri meni pisali diplomo, čez dve leti pa so “prisvetili” in vprašali, če je prosta še kakšna nova primerna tema za magisterij.
Zanima me, kako v ekipi izpostavljaš oz. nagradiš talente? Ti sam pri sebi že veš, kdo v ekipi je v čem dober, ampak kaj ima on ali ona od tega? Kako dosežeš, da se bo zaradi tega bolje počutil/-a v ekipi? Kako je z napredovanji?
Na nivoju študentov ni formalnega napredovanja, ki je pri nas v znanosti zelo formaliziran in globoko vkoreninjen. Tisti korenčki, ki jih imam v rokah, so spoštljiv odnos, kolikor gre, odpiranje prilik za strokovno rast in dostopnost na osebnem nivoju. Banalen primer: Konec koncev se je že mnogokrat, v obe smeri, zgodilo, da smo drug drugemu izposodili osebni avtomobil, če prišlo do take potrebe. Take majhne stvari, ki so bolj človeške zadeve kot pa strokovna vprašanja. Zdi se mi, da tudi dobro dene prisotno mentoriranje, v smislu, da si kot mentor nadpovprečno razpoložljiv. Poznam ljudi, ki so doktorirali tako, da so bili z mentorjem v stiku 50 ur v 5 letih. Vsa ostala komunikacija je bila zgolj minimalna in preko maila. To ni prav, tako se ne dela. Zdi se mi, da ta celotna stavba (pospeševalnik v Podgorici, op. a.) deluje z ramo ob rami skupaj. Vsaj 50 odstotkov časa smo v istih sobah in komuniciramo.
VIDEO: O tem, katere lastnosti pričakuje od študentov, ki želijo postati del njegove ekipe? To in tudi o tem, da ne mara “hranjenja na žličko”, v videu.
S čim se ukvarja tvoja ekipa?
Ko sem prišel v laboratorij (pred triindvajsetimi leti, op. a.) sem začel z eksperimentalno jedrsko fiziko, uporabljal inštrumentarij, ki mi je bil na voljo, naredil kakšen poskus in kaj izvedel o naravi jeder. Potem sem tekom dvoletne podoktorske pozicije v Groningenu na Nizozemskem postal precej bolj ročen z detektorji in se nekaj elektronike naučil tam, nekaj pa še pri predmetu Elektronika, ki jo učim kot asistent na FMF. Odkril sem, da mi zelo prija razvijati inštrumentarij. To, da smo sposobni narediti postroj za eksperimente v jedrski ali atomski fiziki, po novem pa tudi v biologiji, od začetka do konca. Od priprave ionskih žarkov do detektorja, elektronike za prebiranje signala iz detektorja, digitalizacije, zajemanja, računalnika, do obdelave, skratka, celo vertikalo pokrivamo. Sam najraje delam na celotni strojni opremi za celotno vertikalo, tudi kar veliko študentov tehničnih smeri se v tem res najde. Zdi se jim fajn, da se naučijo, kako se naredijo naprave od fizike, mehanike, elektronike do računalnika, skratka vse. To je ena reč, za katero pravijo, da jim pomaga pri zaposljivosti. Taka znanja, ki ti omogočijo, da zlahka dobiš tudi službo.
Kakšni so višji cilji oziroma aplikacije raziskovalnega dela tvoje ekipe?
Točno taki detektorji, kot so razviti za meritve v moji stroki in ki se še razvijajo, dopolnjujejo in izboljšujejo, se uporabljajo denimo pri medicinski slikovni diagnostiki za iskanje malignih sprememb v tkivih.
Vi jih razvijate in so uporabne še drugod?
Ja, migrirajo iz znanstvene rabe denimo v računalniško tomografijo (CT) in naprave za pozitronsko emisijsko tomografijo (PET). In tudi razvoj uporabe ionskih metod je pomemben! Zdajle pripravljamo nosilce za obsevanje živih celic s protonskim žarkom, z namenom, da bi bolje razumeli, kako protonska terapija uničuje maligno tkivo. Isto mašinerijo uporabljamo – in praviloma v takih skupinah, kot je naša, ta tehnologija intenzivno zori – da potem na neki točki postane zrela za tehnološki prenos v medicino ali industrijo. Na dolgi rok prenos tehnologije deluje vedno, avtomatično in sam od sebe, na kratki rok pa deluje zato, ker se tako dobro spoznamo na to, kako taki detektorji in ionski žarki delujejo. Smo dostikrat povprašani s strani industrije, medicine in ved o življenju, kako bi se česa lotili, ker mikroskopsko razumemo procese, ki se tukaj vršijo.