Avtor: uredništvo / Predviden čas branja: 3 minute
Teo Vinazza je čez letošnje poletje delal v Laboratoriju za merjenje radioaktivnosti in Laboratoriju za dozimetrične standarde na odseku F2 IJS.
Teo za naš klepet predlaga odlično lokacijo, namreč na klopci v parku na dvorišču IJS. Kot bi od odprtega in zgovornega Primorca tudi pričakovali, izvemo, da v prvih dneh v laboratorijih ni imel težav s spoznavanjem novih sodelavcev, “vsi ljudje tukaj so prijazni, človeški,” razlaga. Prav tako zelo rad sprašuje vse, kar ga zanima, “naučiš se sproti.” Uvajanje zanj torej ni bilo posebej naporno, čeprav se večine stvari, ki bi mi lahko služile kot uporabno predznanje, obravnava pri predmetu Merjenje ionizirajočega sevanja, ki ga pa še ni poslušal.
Že v prvih dneh se je svojega novega področja učil preko merjenja radioaktivnega sevanja in kalibracije merilnika radioaktivnosti. Čez čas je začel sodelovati še s profesorico biologije Petro Prem, ob kateri je dobro spoznal proces priprave vzorcev. Da je njegova ekipa zares multidisciplinarna, poskrbi njegov sodelavec, strojnik Rok Roš Opaškar. V dobrem mesecu, kar dela tukaj, je bil tudi v Krškem, kjer stoji nuklearka. “Zajemali smo vodo iz vrtin, uporabljali ogljene filtre za detekcijo joda, kot tudi posebne plošče, na katere padejo delci iz zraka, ki jih nato poberemo in analiziramo,” pove. Bil je prisoten tudi na Onkološkem inštitutu, ko je potekal kontrolirani izpust radioaktivnih odpadkov v okolje, kjer so merili sevanje.
Takoj za našim pogovorom se skupaj s sodelavcema odpravi v posoško vasico Plave po vzorec vode iz reke Soče, ki jo redno vzorčijo. Kaj se zgodi s par litri zajete smaragdne tekočine, ko jo pripeljejo v prestolnico med štiri stene laboratorija, pa izveste v spodnjem kratkem videu.
Zdi se, da je imel Teo precej zabavno in pestro poletje. Predvsem pa se ne moremo znebiti vtisa, da poleg fizike zelo uživa pri delu z ljudmi – sodelavci in kolegi iz drugih odsekov. Tudi med študijskim letom namerava vztrajati: čeprav bo imel manj časa, so mu ponudili, da se lahko kaj oglasi, “recimo kakšno popoldne za štiri ure.” Teo nam je kasneje, ko so z ekipo prispeli v Posočje, poslal spodnjo fotografijo.
