Nejc Parkelj / Predviden čas branja: 6 min
Kako pomembna je fizika v medicini in biologiji? Odgovor na to vprašanje išče mlada raziskovalka Neža Golmajer Zima. Cilj njenega raziskovanja na Odseku za kompleksne snovi (F7) na IJS je razviti postopek, s katerim bi lahko natančno določili stopnjo opekline, ki bi omogočila hitrejše zdravljenje. Z njo smo se pogovarjali o začetkih njenega raziskovanja na institutu, načinu dela v laboratoriju, o doktorski nalogi in načrtih za prihodnost. Zaupala nam je tudi, zakaj se je odločila zamenjati odsek na IJS.
Kako si začela z delom v tem laboratoriju?
V tem laboratoriju sem začela kot mlada raziskovalka (MR). Pri svojem mentorju dr. Borisu Majaronu sem opravljala predmet Optične metode v medicini. Ko se je odprlo mesto za MR, me je povabil, če bi svojo raziskovalno pot nadaljevala pri njem. Predlagana tema se mi je zdela zelo zanimiva, zato sem povabilo tudi sprejela. Na samem institutu sem začela z delom že kot študentka, in sicer na Oddelku za trdno snov (F5) v Laboratoriju za biofiziko pri dr. Janezu Štrancarju. Enostavno sem napisala email, da me to zanima, in so me z veseljem sprejeli.
Si za ta laboratorij slišala že kaj prej, na predavanjih recimo? Te je kdo povabil?
Ne, nisem slišala in me tudi nihče ni povabil. Moj prvi resnejši stik z biofiziko je bil v tretjem letniku prve stopnje, ko sem izbirala smer magistrskega študija. Začela sem googlati biofiziko, zanimalo me je, kaj to sploh je. Našla sem informacijo o laboratoriju dr. Janeza Štrancarja ter mu napisala mail, da me to zanima in če se lahko oglasim v laboratoriju. Najprej so me sprejeli njihovi MR-ji in takoj sem se začela počutiti domače.
Vrniva se k tvojim začetkom, na odsek F5 . Se mogoče spomniš kakšnega izziva ali naloge, katere rešitev ni bila enostavna?
Prvi tak izziv je bila moja magistrska naloga. Pri njej sem želela na biološkem vzorcu nekaj pomeriti. Ravno priprava tega vzorca pa ni bila več trivialna. Reševanje problema, kako ustrezno pripraviti vzorec, mi je vzelo pol leta časa. Orodje Google scholar je prišlo zelo prav. Bilo je preprosto treba velikokrat poskušati in se ob neuspehih pogovarjati s sodelavci, če imajo oni kakšno idejo, ki bo problem rešila. Naredila sem različne iteracije eksperimenta. Bil je sicer zamuden in zahteven proces, je bilo pa navdušenje ob uspehu toliko večje.
Bi rekla, da je bil način dela bolj na sistem “reši sam”?
Zelo odvisno od posameznega projekta. Magistrska naloga je bila bolj na sistem ‘’reši sam’’, ker so moji sodelavci takrat imeli veliko različnih projektov, moj pa je bil bolj stranski. Kljub temu pa je bila vedno na voljo pomoč. Če imaš vprašanje, boš vedno našel nekoga, ki ti bo lahko dal vsaj kakšno idejo. Včasih je dovolj, da nekdo, ki ne dela istega projekta kot ti, na vse skupaj pogleda z malo distance in ti postavi pravo vprašanje. Po navadi je namreč tako: rešuje neki problem, ki ga nato predstaviš nekomu drugemu, ki o tem problemu ne ve nič. Že to te prisili v podroben pregled poskusa od začetka do konca. Tako tudi on dobi širši pogled na tvoj problem, vendar brez vseh podrobnosti, ki tebe morda ovirajo pri iskanju rešitev. Na podlagi njegovih vprašanj lahko tudi sam opaziš nekaj, česar prej nisi, ker na poskus nisi gledal z distance.
Kako pomembno je bilo predznanje?
Na F5 veliko predznanja nisem potrebovala, saj je bilo v mojem raziskovanju precej več biologije, za katero se je vedelo, da ni moje področje. Pri fiziki je bilo potrebno poznati osnove optike in laserjev, vendar ne nujno na nivoju znanja na najtežjem izpitu na faksu. Potrebnega je bilo tudi nekaj znanja kemije. Zelo pa je pomembno sprotno učenje in sklepanje. Vedno se od tebe pričakuješ, da znanja, vsaj osnove, ki si jih osvojil skozi predmete na faksu, poznaš in obvladaš.
Na začetku mojega doktorskega dela, ki sem se ga lotila na Oddelku za kompleksne snovi (F7), sem najprej tri mesece brala članke z novega raziskovalnega področja. Pri tem je predznanje prišlo zelo prav za lažje razumevanje. Predvsem se mi zdi pomembno, da tudi če se kakšnega dela teorije ne spomniš, veš, kje manjkajoče znanje poiskati.
Kako to, da si se odločila “presedlati” iz odseka F5 na odsek F7?
V prejšnjem laboratoriju na F5 ob zaključku mojega magisterija niso imeli nobene odprte pozicije za MR in ko mi je dr. Majaron z F7 ponudil priložnost za to pozicijo, se mi je zdela zadeva zanimiva. Tudi sprememba okolja je bila dobrodošla in odločila sem se nadaljevati, kjer raziskujem danes.
Kaj raziskuješ v okviru doktorske naloge?
Trenutno se ukvarjam z medicinsko fiziko. Glavni cilj je ugotoviti, ali lahko z našo mersko opremo izmerimo določene lastnosti človeške kože, pri čemer nas zanima spreminjanje teh lastnosti s človekovo starostjo. Hkrati nas zanima, kaj in kako (oziroma če sploh) se lastnosti kože spreminjajo z laserskim pomlajevanjem. Najprej bi torej pomerili lastnosti kože pred posegom, nato bi z laserjem naredil nekaj tretmajev za pomlajevanje kože in z nadaljnjimi meritvami bi ugotovili, ali se je koža dejansko pomladila in kako so se lastnosti kože pri tem spremenile.
VIDEO: Kako meritev dejansko poteka in kakšne rezultate pričakujemo, si lahko pogledate v spodnjem kratkem videu.
Torej bi lahko rekla, da je v tvojem delu prisotne tudi kar nekaj interdisciplinarnosti? Kako pomembna je biologija?
V zvezi s tem imam tudi zanimivo izkušnjo iz časov, ko sem še delala na odseku F5. V srednji šoli sem sklenila, da se v življenju ne bom več ukvarjala z biologijo. Imela sem kolegico, ki se je na podoben način zavezala, da se odpoveduje fiziki. Na koncu sva obe delali na istem projektu v istem laboratoriju na F5. Zanimivo je bilo primerjati najine poglede iz biološkega in fizikalnega vidika. Kot fizik seveda tudi v bioloških sistemih iščem fizikalne zakonitosti.
Nekaterim študentom programiranje leži bolj, drugim manj. Kako pomembno je v tvojem sedanjem laboratoriju?
Tekom študija mi programiranje ni ležalo. Pri raziskovalnem delu se programiranju zelo težko izogneš, seveda je to nekoliko odvisno od posameznega laboratorija. Pri mojem raziskovalnem me programiranje doleti vsake toliko časa. Znati moram brati že napisano kodo, ki jo moram na vsake toliko časa spremeniti. Znanje programiranja se da osvojiti tekom dela, a predznanje definitivno pride zelo prav.
Bi se lahko tehnologija, ki jo raziskuješ, uporabljala tudi v medicini in biologiji?
Naš prvotni cilj je bil uporaba postopka pri analizi opeklin. V medicini namreč ločimo različne stopnje opeklin, glede na to, kako poškodovana je koža. Trenutno temelji določanje stopnje opekline na zdravnikovi strokovni oceni. To ni optimalno, ker lahko ocena variira od zdravnika do zdravnika in je seveda odvisna od njegovih izkušenj. Pri res močnih opeklinah je problem tudi ta, da zdravniki ne vedo, ali lahko z zdravljenjem začnejo takoj ali ne, ker bo koža začela odmirati. Največkrat morajo počakati dva do tri dni, da se lahko z gotovostjo odločijo. Naš cilj je torej razviti postopek, s katerim bi natančno določili stopnjo opekline, kar bi omogočilo hitrejše zdravljenje.
Kakšno je vzdušje v raziskovalni skupini?
Vzdušje je super. Imamo tudi tedenske sestanke, na katerih izmenjamo pridobljeno znanje, rezultate in težave.
Koliko je sodelovanja s tujino in tujimi laboratoriji?
Osebno s tujimi laboratoriji, za razliko od mojega mentorja, ne sodelujem. S tujimi raziskovalci se srečamo predvsem na konferencah in pa preko pisanja člankov.
Kakašne so tvoje ambicije za prihodnost, že razmišljaš, kaj boš počela po doktoratu?
Kaj bom počela po doktoratu, še ne vem. Vse moje plane je namreč spremenila epidemija koronavirusa. Vse opcije si puščam odprte, kar mi raziskovalno delo na institutu tudi omogoča.
Še nekaj fotografij z obiska dodajamo spodaj.
